KALIFORNIJA – 2. DEL (Whitney Portal, Mammoth lakes, Mono Lake)

Ko je občutek žgočega sonca iz Doline smrti še sveže ležal na najinih kožah, sva jo po kosilu v mestecu Big pine ucvrla vedno višje in višje pod goro Whitney, natančneje v Whitney Portal. Na nadmorski višini okoli 2500 m sva bila na popolnoma drugačnem kraju kot nekaj ur pred tem, ko nama je vročina dobesedno jemala sapo. V čudovitem objemu iglastih dreves in ob žuborenju reke se je čas kar malce ustavil …

Posebne STOP znake, ki so naju prej opozarjali na ekstremno vročino, so tam zamenjali opozorilni znaki za medvede. Ampak takrat ga še nisva videla.

Dan se je končal v mestecu Lone Pine z velikansko porcijo pečenega mesa na žaru in (žal) sladkim kruhom (krožnik, ki naju je napolnil do greha, je bil sicer mišljen za eno osebo, ha).

Naslednji dan sva nadaljevala v podobnem stilu: gorski zrak, zelena, voda. Bilo je sveže jutro, ko sva se podala na pot – najprej do jezer v kraju Mammoth lakes.

Na senčni strani pri najvišjem od jezer sva našla še velike zaplate snega, pa tudi medvedje stopinje. Ker sva imela veliko opravka z otepanjem komarjev, pa tudi ker je bila okolica tako blagodejna za oči, sva na njih kmalu pozabila.

Na enem delu tega sicer zelenega kraja pa je zaradi izhajanja ogljikovega dioksida iz tal videti mrtva in/ali umirajoča drevesa. Tam naju je pričakal spet drugačen opozorilni znak v smislu: ne zadržuj se na tleh, pasji ljubljenčki in otroci pa naj bodo še ekstra previdni ;)

Jezero Mono pa je druga zgodba v primerjavi z gorskimi jezerci, ki jih na fotografijah vidite zgoraj. Omenjeno jezero se je namreč zaradi črpanja vode v daljni Los Angeles skoraj presušilo. Danes je situacija zelo izboljšana, ena od posledic pospešenega črpanja vode v LA pa so nadvodne apnenčaste tvorbe (ki so jih mnoge ptice prevzele za svoja stanovanja).

S krasnimi spomini na vrelce na Islandiji sva se že doma odločila, da bova obiskala geotermalno območje tudi v Kaliforniji. Tisti dan so nama bili vrelci imenovani Travertine hot springs le malo s poti do prenočišča, zato sva naredila ovinek. Ha, čeprav še vedno na več kot 2000 m nadmorske višine, so bile temperature žal čisto previsoke, da bi se tisti topli (in vroči) vodi prvič želela in drugič poskusila prepustiti. Nekateri niso bili najinega mnenja in so v naravnih bazenčkih izgledali, kot da uživajo. Dokaz, da sva tam res bila, obstaja le na Marjanovem telefonu (ujel me je v prav posrečeni pozi, ko sem namočila le noge, a je bilo še to preveč in se mi misel “vroče, prevroče” kot da izpiše na obrazu :)). Oh, kako lepo mora biti tam, ko je zrak leden in  okolica zasnežena …

Ker je naslednji dan po naravnih lepotah zagotovo zmagal pri naju obeh, meniva, da si zasluži samostojno objavo. Kmalu se oglasiva :)