Karpatos

Pogled skozi okno in na nežno naletavanje snežink me ta večer dela sanjavo, a še preden se mi začne dremati, se z mislimi zapletem nekaj mesecev nazaj: v najino prvo skupno okušanje Grčije. Marjan se trenutno rehabilitira na Obali po operaciji kolena, jaz pa naj sestavim tole morsko objavo – morda koga s fotografijami malce pogrejem (pregrejem).

S snega na morje, torej!

Pred manj kot tremi meseci sva bila na za vsaj 30 stopinj toplejšem kraju; za podaljšanje poletja sva si izbrala enega od manj obljudenih otokov v Egejskem morju – Karpatos. Glavni plan za ta dopust je bil zame precej preprost: naužiti se modre v vseh možnih odtenkih. Za bivanje na otoku sva prav posrečeno izbrala majhen družinski hotel, kjer sta bili za prav vse, kar si lahko zamislite, zadolženi eni in isti dve osebi – lastnika, zakonca Nikko in Maria. Vsako jutro sva začela z zajtrkom s pogledom na njihov oljčni nasad ter morje v ozadju. To je bil domač grški zajtrk, ki se je vedno začel z nasmejanim vprašanjem “gazdarice” (v tipični grški angleščini): »coffee?«, in ki je bil včasih začinjen s prihodom koz na teraso, kamor jih je navabil njihov pasji pastir. Da, imeli so tudi koze, pa psa čuvaja, ki se je vedno, ko sva odhajala ali pa prihajala k hiši, od nekod pojavil in je prav gotovo moral začutiti neko všečno energijo od naju, saj se je v trenutku vrgel vznak in se ponujal za čohanje. Za pozornost pa je z njim nekdo tekmoval, in medtem ko je imel psiček precej dela z živahnimi kozami, je imel omenjeni tekmec (velikanski bel muc) časa na pretek. Nemalokrat sva ga zalotila, kako kuka v najino sobo, ali pa naju je ob prihodu s plaže že čakal na stolu. Pa da ne nadaljujem v nedogled s spomini na živali tistega hotela na otoku nekje daleč v Grčiji, le še to: tiste hotelske živali so bile meni ljuba popestritev dopusta in so razlog več, zakaj bi hotel priporočila naprej :)

Spodaj prilagam še druge fotografije. Posnela sva jih (tokrat prvič) tudi pod vodo. Ker sva imela najet avtek, so fotografije posnete malo tu, malo tam, prevozila sva tako rekoč celoten otok. Prav gotovo je bil obisk zaspanega mesteca Olympos in večerje s pogledom na sončevo kroglo, ki je ravno padala v morje, nekaj nepozabnega in neponovljivega. Tudi ovinkasta vožnja, ki je vodila do omenjenega kraja, je bila svojevrstna. Niti na Islandiji nisem med vožnjo nad prepadi čutila takega nelagodja … (Najbrž mi ni treba poudarjati, da med tisto vožnjo pač nisva ustavljala za fotografije ;)) Kakorkoli, bil je razgiban dopust – tak, kot obema najbolj ustreza!